Naša zgodba

Sunita Williams se je rodila v Euclidu v Ohiu v družini indijsko-ameriškega nevroanatoma Deepaka Pandye in slovensko -ameriške Ursuline Bonnie (Zalokar) Pandya, ki prebivata v Falmouthu v Massachusettsu. Očetova družina Williamsove je iz Jhulasana v okrožju Mehsana v indijskem Gujaratu, medtem ko je njena prababica po mami Mary Bohinc (prvotno Marija Bohinjec), rojena v Sloveniji, kot enajstletnica emigrirala v Ameriko, 1891 slovenska emigrantka Ursula (Strajhar) Bohinac. Williamsova je leta 1983 diplomirala na srednji šoli Needham v Needhamu v Massachusettsu. Leta 1987 je na pomorski akademiji Združenih držav Amerike diplomirala iz fizike in magistrirala iz inženirskega menedžmenta na Tehnološkem inštitutu Florida leta 1995. Sunita L. Williams (Suni) je bila leta 1998 izbrala za astronavtko NASE in je veteranka dveh vesoljskih misij Expeditions 14/15 in 32/33. Trenutno se usposablja za prvo misijo po pridobitvi certifikata Boeingovega vesoljskega plovila Starliner-drugi let posadke za to vozilo-in svojo tretjo dolgotrajno misijo na mednarodni vesoljski postaji. Williamsova in njeni kolegi v posadki tesno sodelujejo z Boeingom pri razvoju njihovih novih sistemov vesoljskih plovil, ki bodo zagotavljali povratne storitve prevoza posadke do Mednarodne vesoljske postaje in skupaj s SpaceX-ovim CrewDragonom vrnili možnost izstrelitve ljudi v vesolje z tal Združenih držav.

Prof. Mija Rode je vse svoje življenje posvetila promociji Slovenije, slovenskega jezika in kulture v ZDA. ASEF priznava njeno izjemno delo kot izjemno pomembno in tisto, ki je globoko povezano z poslanstvom ASEF-a pri gradnji mostov med Slovenijo in Slovenci po vsem svetu. Rode se je rodila in odraščala v Sloveniji, z družino se je pri 20. letih preselila v Chicago. Magistrirala je iz knjižničarstva na Univerzi Scranton v Pensilvaniji. Nato se je zaposlila v Univerzi v Stanfordu, kjer so jo hitro napredovali v vodjo oddelka in vodili uspešne projekte, kot so Early American Imprints in Goldsmiths-Kress Library of Economic Literature. Imenovana je bila tudi kot Stanfordova predstavnica v Kongresni knjižnici in kot višja knjižničarka na univerzi. Po upokojitvi je delala na nadgradnji učnega načrta slovenskega jezika in poučevala slovenščino v slovenski skupnosti v San Franciscu in severni Kaliforniji. Rode je imela pomembno vlogo tudi pri ustanovitvi slovenskega tečaja na Stanfordu lani v okviru Stanfordovega jezikovnega centra, ki je bil projekt ljubljanske filozofske fakultete. Program se je izkazal za priljubljenega in ga ne obiskujejo le Slovenci v tujini ali njihovi potomci, ampak tudi drugi mladi, ki jih Slovenija zanima.

Duncan M. Haldane je leta 2016 postal prvi Slovenec, ki je prejel Nobelovo nagrado za fiziko. Je profesor fizike Eugene Higgins na Univerzi Princeton, kjer se njegove raziskave osredotočajo na topološka stanja kvantne kondenzirane snovi, kot so topološki izolatorji. Haldane se je rodil v Londonu leta 1951 v medicinski družini, ki je zelo cenila znanost in izobraževanje. Njegova mama Ljudmila Renko je prišla iz slovenske vasi Borovlje, ki se danes nahaja na avstrijski strani Koroške (Koroška). Njegov oče je bil psihiater in je prihajal iz Škotske. Ljudmila je bila študentka medicine, ki je delala v bolnišnici, ko je spoznala očeta profesorja Haldana, takrat vojaškega zdravnika v britanskih okupacijskih silah na avstrijsko-slovenski meji. Haldanejevi starši so mu dali večkulturno dediščino s sorodniki tako na Škotskem kot v Sloveniji/Avstriji. Njegova družina je pogosto obiskovala Borovlje na poletnih počitnicah, zato je razmeroma tekoče govoril nemščino. Profesor Haldane pravi, da je njegovo znanje slovenščine žal zelo osnovno. Njegova mama je bila zelo ponosna na svojo dediščino. Čeprav je prof. Haldane odraščal v Londonu, brez sledu škotskega ali slovenskega naglasa, se je sam opredelil kot pol-škotski, pol-slovenski. Haldane je pridobil naziv B.A. leta 1973 in dr. leta 1978, oba z univerze v Cambridgeu. Od leta 1977 do 1981 je bil fizik na Inštitutu Laue-Langevin v Grenoblu v Franciji. Pridružil se je fakulteti na Univerzi v Južni Kaliforniji leta 1981. Kot član tehničnega osebja je bil v AT&T Bell Laboratories, Murray Hill od leta 1985 do 1988, od leta 1986 do 1992 pa je bil profesor na Univerzi v Kaliforniji-San Diego. Leta 1986 je bil izvoljen za sodelavca Ameriškega fizikalnega društva, od 1984 do 1988 pa je dobil štipendijo Sloan Foundation. Znan je po številnih temeljnih prispevkih k fiziki kondenzirane snovi, vključno s teorijo Luttingerjevih tekočin, teorijo enodimenzionalnih spinskih verig, teorijo frakcijskega kvantnega efekta dvorane, statistiko izključenosti, spektrom prepletenosti in še veliko več.

Življenjsko delo dr. Edija Gobca je bilo preučevanje, dokumentiranje in ohranjanje vpliva slovenske kulture po vsem svetu. Gobec je izdal knjigo z naslovom “Slovensko-ameriški izumitelji in inovatorji”, v kateri so zapisani izjemni dosežki Američanov slovenskega rodu. Ta knjiga je polna biografskih podatkov o ljudeh, odgovornih za razvoj nekaterih najbolj zanimivih inovacij v zadnjih 50 letih. Gobec je tudi ustanovni direktor Slovenskega raziskovalnega centra v Clevelandu. Leta 2020 je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor odlikoval dr. Gobca z redom za zasluge za življenjsko delo in prispevek k priznanju Slovenije ter bogatenje znanja o dosežkih Slovencev v zamejstvu in po svetu.

Ronald Sega je ameriški astronavt s slovenskimi koreninami (njegovi stari starši so bili rojeni v Loškem potoku). Trenutno je profesor sistemskega inženiringa in podpredsednik za energijo in okolje na raziskovalni fundaciji Colorado State University, vendar je znan po vseh izjemnih dosežkih med svojim delom kot astronavt v NASA od leta 1991. Od novembra 1994 do marca 1995 je Sega je bil direktor NASA za operacije, Star City, Rusija (Center za usposabljanje kozmonavtov Gagarin), odgovoren za upravljanje dejavnosti NASA v Star Cityju. Te dejavnosti so vključevale izgradnjo organizacije in infrastrukture za podporo misij astronavtov in kozmonavtov ter znanstvenega usposabljanja za letenje na ruski vesoljski postaji Mir. Sodeloval je tudi pri usposabljanju o ruskih vesoljskih sistemih in je bil prvi Američan, ki je treniral v ruski obleki EVA (Orlan) v njihovem podvodnem objektu (Hydrolaboratory). Sega, veteran dveh vesoljskih poletov (STS-60 leta 1994 in STS-76 leta 1996), je v vesolju preletel več kot 420 ur. (Vir: Veleposlaništvo ZDA)

Zvonko Fazarinc se je med šolanjem v Celju zanimal za elektroniko. Pot ga je pripeljala v Ameriko, kamor se je preselil z vso družino. Njegovo doslej uspešno delo mu je omogočilo vpis na Univerzo Stanford v Kaliforniji. Leta 1965 je začel delati v laboratoriju Hewlett-Packard. Zaradi velikih razvojnih priložnosti in dobrega dohodka je bilo takrat majhnemu podjetju zvesto. Je pa začel predavati nekatera področja fizike in elektrotehnike na oddelku za elektrotehniko na Univerzi Stanford. V podjetju Hewlett – Packard je od leta 1972 vodil številne raziskovalne projekte z medicinskega, analitičnega, komunikacijskega in sistemskega področja. Sodeloval je pri številnih izumih, med drugim pri pomembnem razvoju miniračunalnika in GPS -a.

France Rode je študiral elektrotehniko na Univerzi v Ljubljani in po končanem študiju nabiral izkušnje v Nemčiji. Leta 1960 se je preselil v ZDA, kjer je San Francisco postal njegov dom. Leta 1962 je uspešno zaključil magisterij iz biomedicine na Univerzi Northwestern v Illinoisu in istega leta začel delati v Hewlett-Packardu v Kaliforniji, kjer se je začela njegova izjemna znanstvena pot. Več kot dvajset let je bil eden vodilnih inženirjev. Bill Hewlett in Dave Packard sta dr. Rode vključila v ekipo inženirjev, ki se osredotočata na razvoj računalniških naprav najmanjših dimenzij. Nekega dne je Hewlett pokazal na neroden namizni kalkulator, težak skoraj 20 kilogramov, in skupini razvojnih inženirjev, med drugim tudi dr. Rode, dejal, da si to želi ogledati v velikosti, ki bi se prilegala žepu njegove majice. Inženirji so začeli razvijati novo napravo tako, da so najprej izmerili velikost žefa svojega šefa. Nato je bil ustvarjen inovativni žepni kalkulator HP-35. Največ zaslug za izdelavo prvega integriranega vezja in zasnovo miniaturnega procesorja je pripisal dr. Rode. Rode je nenehno razvijal nove izzivalne izdelke. Po odhodu iz podjetja Hewlett-Packard je začel svoje podjetje in sodeloval pri razvoju brezstičnih radijskih frekvenčnih identifikacijskih čipov (RFID) in sprejemnikov satelitskih signalov (GPS), ki se danes uporabljajo v večini mobilnih telefonov in navigacijskih naprav za vozila. Eden njegovih genialnih izumov je bila tudi vstopnica za delo. Rode je sodeloval tudi pri razvoju prvega prenosnika. Delal je na sistemu elektronske ključavnice in ključa ter nekaterih drugih varnostnih napravah.