Matjaž Barborič

Matjaž Barborič je vodja skupine na Medicinski fakulteti Univerze v Helsinkih na Finskem. Leta 1998 je diplomiral iz mikrobiologije na Univerzi v Ljubljani, leta 2005 pa doktoriral iz biomedicine in molekularne biologije na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Njegovo doktorsko delo, ki ga je opravljal na Univerzi v Kaliforniji v San Franciscu (UCSF) pod mentorstvom profesorja B. Matije Peterlina, je bilo med prvimi, ki je pokazalo, da je evkariontska transkripcija lahko regulirana na ravni elongacije RNA polimeraze II. Odkril je, da transkripcijski aktivatorji in represorji modulirajo izražanje genov preko P-TEFb (CDK9 – ciklin T) kinaze. Med podoktorskim usposabljanjem z dr. B. Matijo Peterlinom na UCSF, ki ga je financirala ugledna štipendija The American Foundation for AIDS Research, je nadalje razkril, kako nekodirajoča 7SK snRNA nadzoruje aktivnost P-TEFb, kako HIV Tat zaobide to regulacijo in omogoči virusno replikacijo ter kako je os 7SK – P-TEFb ključna za razvoj vretenčarjev in dozorevanje pre-mRNA. Leta 2010 je bil dr. Barborič imenovan za raziskovalnega sodelavca Finske akademije, s čimer je začel svojo neodvisno raziskovalno kariero na Univerzi v Helsinkih, leta 2019 pa je postal višji raziskovalec Sigrid Juselius.

Raziskovalni projekti: Laboratorij dr. Barboriča uporablja biokemijske, genomske in funkcionalne pristope za temeljne raziskave razumevanja, kako transkripcijske kinaze, odvisne od ciklina (tCDK), uravnavajo izražanje genov, kar ima posledice za zdravljenje raka, odziv na poškodbe DNK in odpornost na celični stres. Njegova skupina je odkrila molekularno osnovo, kako je mutirani CDK12 prenehal delovati kot zaviralec tumorjev pri raku jajčnikov in drugih rakih. V sodelovanju s kolegi je njegova skupina odkrila, da po genotoksičnem stresu protein RBM7, ki veže RNK, sproži sproščanje P-TEFb iz zaviralnega 7SK snRNP, kar spodbuja sproščanje zastoja Pol II znotraj transkripcijskega programa, ključnega za preživetje celic pod stresom. Nadaljnje študije so pokazale, da inhibicija CDK12 aktivira P-TEFb, kar ustvarja sintetično-letalno ranljivost rakavih celic za kombinirano inhibicijo CDK9 in CDK12. Skupina je tudi razkrila, da P-TEFb modulira usodo rakavih celic pod nadzorom p53: njegova selektivna inhibicija sinergira z inhibitorji MDM2 in preusmeri celice iz zaustavitve celičnega cikla v apoptozo. Poleg mehanistične razčlenitve ti prispevki poudarjajo tudi translacijski potencial: predlagajo racionalne kombinatorične terapije, ki izkoriščajo odvisnost rakavih celic od transkripcijskega nadzora s strani tCDK. Njegov laboratorij nadaljuje z raziskovanjem, kako se tCDK koordinirajo z regulatorji genov, nekodirajočimi RNK in celičnimi signalnimi omrežji pri modelih raka in redkih bolezni. Kot mentor ASEF je pripravljen pomagati mentorirancem pri oblikovanju drznih hipotez, načrtovanju integrativnih poskusov in prenašanju mehanističnih spoznanj v inovativne načine zdravljenja.