Mihaela Pavličev je leta 2003 doktorirala iz ekologije na Univerzi na Dunaju. Po doktoratu je delala na področju molekularne filogenetike v Naravoslovnem muzeju na Dunaju, predvsem na področju filogenetskih razmerij pri kuščarjih in pticah. Med poznejšim podoktorskim delom s področja kvantitativne genetike se je ukvarjala s strukturo in evolucijo preslikave genotipa v fenotip, najprej na Univerzi Washington v St. Louisu, kasneje pa na Univerzi v Oslu. Po letu raziskovanja in poučevanja na Inštitutu Konrada Lorenza za raziskovanje evolucije in spoznanja v Altenbergu blizu Dunaja ter na Oddelku za teoretično biologijo Univerze na Dunaju se je leta 2013 pridružila ekipi v Otroški bolnišnici v Cincinnatiju (Cincinnati Children’s). Leta 2019 se je kot redna profesorica teoretične evolucijske biologije vrnila na Univerzo na Dunaju.

Delo dr. Pavličev se nahaja na stičišču med organizmom in populacijo: osredotoča se na razumevanje, kako vzorci fenotipske variabilnosti in njim podrednjeni populacijskogenetski vzorci nastajajo v razvoju in fiziologiji ter kakšne so njihove posledice. Ti pristopi so uporabni za razumevanje kakršne koli dedne variabilnosti, od biotske raznovrstnosti do človeških bolezni.