V kakšnih mestih bomo živeli v prihodnosti? Zaključki tutorskih skupin

S tretjo in obenem zadnjo okroglo interdisciplinarno mizo Mesta prihodnosti III, je ASEF uspešno zaključil program Tutorstvo ASEF za študijsko leto 2021/2022.

Okrogla miza je potekala 8. junija v hibridni obliki – v Prešernovi dvorani na SAZU v Ljubljani in preko platforme Zoom. Na začetku dogodka je pozdravni nagovor podal Jože Rožanec, član programske skupine Tutorstvo ASEF, ki je se je zahvalil vsem za dotedanje sodelovanje v programu in z nekaj spodbudnimi besedami ob Dnevu Primoža Trubarja opomnil na pomen slovenskega jezika.

Tokratna posebna gostja okrogle mize je bila dr. Lučka Kajfež Bogataj, profesorica na Oddelku za agronomijo na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, ki je leta 2007 kot del ekipe Medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPCC) soprejela Nobelovo nagrado za mir, in sicer za prizadevanje pri ozaveščanju javnosti o usodnih posledicah segrevanja ozračja. V svojem nagovoru je govorila o prihodnosti na planetu, ki ne raste. Izpostavila je pomen naravnih virov, vpliv podnebnih sprememb, problem neenakosti in naraščanja prebivalstva, ter pomen učenja in razmišljanja o prihodnosti. Svoj nagovor je zaključila z mislijo, da za prihodnost, ki si jo želimo, potrebujemo inovacije, nove institucije, novo infrastrukturo ter predvsem nov življenjski slog.

Sledil je osrednji del dogodka – predstavitev dela tutorskih skupin in diskusija o izpostavljenih problemih. Na okrogli mizi je svoje delo predstavljalo sedem štipendistk in štipendistov ASEF iz šest tutorskih skupin.

Tjaša Mlakar je predstavila delo skupine za biokemijo in kemijo, ki je v članku, ki ga pripravljajo znotraj skupine, raziskovala trende inovacij v farmacevtski industriji. Našteli in opisali so različne pristope, ki se jih farmacevtska industrija poslužuje, od start up pospeševalnikov do virtualnih raziskav. Pri tem je spregovorila tudi o vplivu epidemije COVID-19, saj so podjetja v iskanju zdravil in cepiva dosti bolj sodelovala kot sicer. Poudarila je, da vidi prispevek za boljšo prihodnost v delanju dobrega za vse in ne samo za finančni doprinos.

Tine Šteger iz skupine za ekonomijo in poslovno informatiko je govoril o področju trajnostnega transporta. Posvetil se je pomenu učinkovitega in dostopnega javnega potniškega prometa. V njegovi skupini so razmišljali o rešitvah na ravni lokalne skupnosti in delali na primeru Slovenije. Pri tem so se spraševali, zakaj se pojavljajo razlike v interesu do takšnih rešitev med različnimi občinami  in tudi kako psihološko dojemanje javnega prometa vpliva na uporabo le tega. Na koncu je dodal, da je po njegovem mnenju “car sharing” tista oblika trajnostnega transporta, ki bi se lahko najbolje obnesel v Sloveniji.

Iz skupine za fiziko je njihovo delo predstavil Gregor Žunič, ki je obravnaval hidroelektrarne kot najbolj zelen vir energije. Obravnaval je primer Norveške, ki kar 99 odstotkov svoje energije proizvede na tak način. V eseju je diskutiral tako o dobrih kot slabih plateh – postavitev hidroelektrarn predstavlja vdor v ekosistem.

Luka Kropivnik iz tutorske skupine za humanistiko je govoril o svojem eseju, kjer je obravnaval multikulturalizem in vprašanje sodobne šole. Izpostavil je, da imamo v Sloveniji na območju Prekmurja in Primorja dobre prakse le tega, zaradi integriranosti manjšin. Problem torej predstavljajo mesta, kjer ni toliko manjšin. Nadaljeval je predvsem o vzgoji solidarnosti in komentiral, da so problemi prepoznani, vemo kje se nahajajo, sedaj je na vrsti samo še njihovo reševanje.

Skupina za politologijo in sociologijo je tokrat imela dve predstavnici. Govorili sta o sodelovanju ljudi, predvsem mladih, v odločanju na ravni lokalne skupnosti. Štipendistka Dagmar Nared je poudarila pomen sodelovanja tako z lokalno skupnostjo kot s strokovnjaki. Izpostavila je krizo nezaupanja, ki se pojavlja med mladimi. Reševanje tega vidi v nevladnikih, saj akterjem znotraj lokalne skupnosti mladi bolj zaupajo kot politikom. To nezaupanje pa mlade vodi v podnebno tesnobo.

Maruša Gorišek, druga predstavnica skupine, se je še bolj ukvarjala s problematiko mladih na lokalni ravni. Razložila je delovanje deliberativnega modela, ki predstavlja nov model oblikovanja lokalnih politik. Pri tem je izpostavila problem odvisnosti od ekspertnih mnenj v procesu odločanja. Konkretno je predstavila tudi svojo idejo, kako bi se takšen model izvajal.

Zadnji je predstavljal štipendist Marko Zeman iz skupine za računalništvo. V tem eseju so avtorji predstavili svojo rešitev, kako povečati uporabo okolju prijaznih načinov transporta. Analizirali so sistem BicikeLJ, ki so ga z metodami strojnega učenja poskušali optimizirati za čim boljšo funkcionalnost.

Po posameznih predstavitvah so se udeleženci skozi dodatna vprašanja navezovali na delo drug drugega. Tako so glede vzpostavitve javnega prevoza komentirali, da se je potrebno zavedati specifik lokalne skupnosti, primerne infrastrukture, ki ljudi spodbuja k trajnostnim načinom prevoza in potenciala že obstoječih rešitev kot so prevozi.org. Govorili so tudi o sistemskem vidiku in birokratizaciji, saj se velikokrat dobre ideje ne uresničijo zaradi le tega, kar predstavlja velik sistemski problem, ki bi se ga bilo potrebno lotiti.

Štipendisti so za na konec še povedali, kakšne rešitve vidijo sami in katere ukrepe bi sprejeli, da bi se te izvedle. Strinjali so se v pomenu izobraževanja, vzgoje solidarnosti, zaupanja v znanost in vključevanju mladih v reševanje problemov. Okrogla miza se je zaključila z mislijo, da je za večje spremembe potrebno spremeniti celoten ekonomski sistem na takšnega, ki bo deloval v dobro prihodnosti.

Dogodek je povezovala Maja Ratej, dnevna urednica in novinarka na Valu 202.

Dogodek je bil organiziran s podporo Urada RS za mladino.