ASEF štipendistka Magdalena Eciolaza uspešno zaključila raziskovalni obisk v Sloveniji

Izjemno smo ponosni, da je tudi naša ASEF štipendistka programa Obisk Slovenije, Magdalena Eciolaza, generacija 2025, zaključila svoj raziskovalni obisk v Sloveniji. Magdalena je študentka biologije (dodiplomski/magistrski študij) na Nacionalni univerzi Mar del Plata v Argentini. Svoj raziskovalni obisk je opravila na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, natančneje na Nacionalnem inštitutu za biologijo, kjer se je posvetila ohranjanju biotske raznovrstnosti in speleobiologiji, preučevanju edinstvenega človeške ribice (Proteus anguinus) pod mentorstvom prof. dr. Petra Trontlja.

V nadaljevanju si preberite njen portret.

Z očmi ASEF štipendistke: Od atlantske obale do kraških jam

Identiteta Magdalene Eciolaza je stkana čez kontinente – živahna mešanica atlantske obale Argentine in kraškega srca Slovenije. Za študentko biologije iz Mar del Plate je bil nedaven ASEF Obisk Slovenije več kot le akademsko prizadevanje; bila je globoko osebna vrnitev domov, ki je zapolnila “manjkajoče koščke” identitete, oblikovane v dveh zelo različnih svetovih.

Čudovita kompleksnost dvojne dediščine

“Življenje v dveh tako različnih državah je temeljno oblikovalo mojo perspektivo,” pojasnjuje Eciolaza. Preplet latinskega dela z njenimi slovenskimi koreninami jo je že od malih nog naredil neverjetno odprto in radovedno glede različnih kultur. Verjame, da je ta dvojna dediščina gonilna sila njenega življenja.

Vzgoja, osredotočena na slovensko skupnost v mestecu Miramar, ji je vcepila globok občutek kulturne dolžnosti. Eciolaza in njena družina so še vedno zelo vključeni v lokalni Slovenski dom, kjer je njena teta tudi predsednica. Magdalena ji pomaga z “družbenimi mediji in oblikovanjem letakov, kar je lažje za mojo generacijo,” s čimer zagotavlja, da tradicije, kot so jezikovni tečaji in delavnice tradicionalne hrane, nadaljujejo svoje življenje.

Modrost, ki so jo prenesli njeni slovenski priseljenski stari starši, tvori temelj njenih vrednot: trdo delo, ponižnost in globoko spoštovanje do priseljencev in kultur. “Moji predniki so bili priseljenci,” pove Magdalena, “in moja družina je vedno poudarjala, kako težko se je priseliti v novo državo.” 

Povezovanje točk: Posebna vrnitev domov

Eciolazin čas v Sloveniji je ponudil čustveni vrhunec prvega srečanja z njeno razširjeno družino. Dan, ki ga opisuje kot “enega najbolj čudovitih delov mojega potovanja.” Odpotovala je v Maribor, Ljubljano in v očarljivo rojstno mesto svoje babice Novo vas.

Bili so neverjetno odprti, obravnavali so me, kot da smo si zelo blizu. Bilo je res lepo, videti jih, spoznati, od kod prihaja moja družina, in čutiti, kako se ti manjkajoči koščki moje identitete začenjajo zapolnjevati.

Celo slovenski jezik, ob poslušanju katerega je odraščala, a ga ni nikoli povsem obvladala, je igral ključno vlogo. Izkušnjo poslušanja mladih, ki ga govorijo, opisuje kot “popolnoma drugačno” od starejših doma. Kljub temu so bile majhne zmage pomembne. Njen prastric je bil “tako navdušen, da sem razumela nekaj besed in poskušala ustvariti majhne pogovore, kar je resnično pomagalo pri povezovanju manjkajočih pikic v moji identiteti.”

Od sanj o oceanu do raziskovanja jam

Eciolazino pot do biologije je sprožila preprosta otroška povezanost z naravo. “Aha trenutek” se je zgodil pri 17 letih, ko je brala knjigo o znanstveniku, ki se je ukvarjal s preučevanjem morja.

Takrat sem spoznala: ‘O, dejansko lahko delaš kot znanstvenik in preučuješ naravo.’ Od takrat naprej ni bilo dvoma, kaj si želim nekoč študirati in delati.

Njena akademska pot je namerno široka, saj zajema morsko, ekološko in molekularno biologijo. Ta celostni pristop se ji zdi bistven za vsakega znanstvenika: “S tem, ko po malo spoznavam vse, dobim bolj celostno in bogatejše razumevanje znanosti, ki pogosto zahteva znanje z različnih področij.” Ta širši obseg jo je pripravil tudi na kruto realnost raziskovanja: “Najbolj zahtevna stvar, ki sem se jo naučila, je bila, koliko se moraš spopasti s frustracijo, ko poskusi ne dajo enostavnih rezultatov.”

Med štipendijo se je Magdalena poglobila v specializirano področje speleobiologije, s poudarkom na človeški ribici (Proteus anguinus). Delo je bilo fizično zahtevno – plazenje skozi hladne, vlažne jame s polno opremo. “Najbolj zahteven del je bil, da nisem imela predhodnega znanja o dvoživkah ali speleobiologiji,” priznava. Kljub temu je popolnoma uživala v terenskem delu, ki ji je omogočilo edinstven pogled na državo, saj ji je pokazalo “veliko delov države, ki jih ljudje običajno ne vidijo, vključno z jamami, ki niso odprte za javnost.” Navdušena je bila tudi nad slovensko zavezanostjo naravi, pri čemer je opozorila, da bi fotografija reke Soče ali mestni pogled, ki prikazuje visoko organiziran sistem recikliranja, odlično zajela trajnostna prizadevanja države.

Poleg dela na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani se je Magdalena vključila tudi v različne ASEF dejavnosti, kot sta ASEF poletni vikend 2025 in 6. tradicionalni ASEF poletni piknik.

Nepričakovana toplina in trajna zapuščina

V prihodnosti si Magdalena Eciolaza želi združiti svoja dva svetova. Sanja o vlogi, ki bi olajšala sodelovanje med argentinsko in slovensko znanstveno skupnostjo. Njena glavna motivacija za ASEF štipendijski program je bila “popolna mešanica mojih interesov in ciljev,” ki združuje njeno ljubezen do biologije in željo po spoznavanju slovenskih korenin.

Čustvena odkritja so bila najbolj globoka. Magdalena je pričakovala prijaznost, a jo je presenetila “pristna toplina” slovenskih ljudi. Predvsem ji je postalo jasno, zakaj se je njena babica vedno tako zelo rada spominjala slovenske zelene barve v naravi.  

Obupno sem si želela videti, kako zelena je Slovenija. Ko sem prispela, me je resnično šokiralo njeno zelenje. Zdaj mi je jasno, kako je mojo babico zelena v Argentini lahko spominjala na dom.

Povezanost Magdalene s Slovenijo po njenih besedah najbolje povzame njena najljubša slovenska pesem Tvoje ime, Slovenija glasbene skupine Mjav. 

Ko mi je moja slovenska prijateljica prevedla besedilo, se mi je zdelo neverjetno osebno. Resnično je odražalo vse, kar sem v tistem trenutku čutila glede svoje povezanosti z domovino mojih starih staršev.

Ta globoka vez se razteza do edinstvene zapuščine njene družine v Argentini. Zanimiva je zgodba Magdaleninega prastrica, priseljenca, ki je pri 17 letih prispel v Miramar v Argentino. Ker je prihajal z Bloške planote, je znal smučati, a ga je pritegnil ocean. Po ogledu filma sta z njegovimi prijatelji izdelala prvo desko za surfanje v mestu in uvedla surfanje v regijo. “Postal je lokalni prvak in legenda surfanja,” pripoveduje Magdalena. Ta zapuščina je trajno vtisnjena v geografijo mesta: eno najbolj znanih mest za surfanje, ki je včasih imelo špansko ime, je zdaj poznano samo kot Pomol. Mesto ima spomenik, posvečen tej zgodbi, kar je močan simbol, kako lahko slovenske korenine oblikujejo argentinsko kulturo. Za Magdaleno Eciolaza ta mešanica znanstvenega raziskovanja, ohranjanja kulture in družinske legende zagotavlja, da bo njeno življenje vedno povezano s “povezovanjem točk” med dvema dragocenima domovinama.

Izredno smo ponosni na Magdaleno in njene akademske ter osebne uspehe, ki jih je dosegla med programom ASEF Obisk Slovenije. Želimo ji vse najboljše na njeni nadaljnji poklicni poti in se veselimo možnosti prihodnjega ponovnega srečanja.

Zahvaljujemo se tudi Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu ter vsem donatorjem ASEF za podporo delu ASEF in našim mladim raziskovalcem.